Ponosni vran sedi na drevesu s kosom mesa v kljunu, pod drevesom pa se ustavi zvita lisica. Ezopova basen o tem, zakaj ni dobro verjeti vsaki hvali.
Ezop · 3 min · bere Ana
Vran in lisica: besedilo pravljice
Po Ezopu, prosto po Townsendovem prevodu (1867).
Na robu vasi je živel črn vran s svetlečim perjem in velikim kljunom. Nekega jutra je letel nad kmečkim dvoriščem in na okenski polici zagledal kos mesa, ki ga je gospodinja odložila, da bi se ohladil. Vran se ni dolgo obotavljal. Spustil se je nizko, zgrabil meso s kljunom in že je bil spet v zraku. Odletel je na visoko drevo sredi travnika, se udobno namestil na veji in ponosno držal svoj plen v kljunu.
Pod drevesom je ravno takrat šla lisica. Zavohala je meso, dvignila glavo in zagledala vrana. »Ta kos mesa bi bil kot nalašč za moj zajtrk,« si je mislila. Splezati na drevo ni mogla, zato je začela premišljevati, kako bi meso spravila k sebi. Kmalu so se ji zasvetile oči. Sedla je pod drevo, si lepo pogladila rep in se sladko nasmehnila.
»Dobro jutro, dragi vran!« je zaklicala s prijaznim glasom. »Kako si lep! Kako se ti sveti perje, kot bi bilo iz črne svile! Kako vitko postavo imaš in kako mogočen kljun! Takšne ptice pa še nisem videla.« Vran se je od ponosa kar napihnil in se zravnal na veji. Še nihče mu ni rekel kaj tako lepega.
»Ko bi bil tvoj glas tako lep kot ti,« je zavzdihnila lisica, »bi te vse ptice izbrale za svojega kralja. Škoda, da ga še nikoli nisem slišala.« Vran je hotel lisici takoj pokazati, kakšen glas ima. Odprl je kljun na široko in zakrakal na ves glas: »Kra, kra, kra!« V tistem hipu mu je meso padlo iz kljuna, naravnost pred lisičje tačke.
Lisica je skočila ponj in ga hlastno zgrabila z zobmi. Potem je pogledala gor k vranu in se zvito nasmehnila. »Hvala, dragi vran,« je rekla. »Glas imaš čisto dober, le pameti ti malo manjka.« In s svojim zajtrkom je veselo odcapljala čez travnik.
Vran pa je sedel na veji, gledal za njo in žalostno povesil glavo. Šele zdaj je razumel, zakaj ga je lisica tako hvalila. Kdor te preveč hvali, ponavadi nekaj hoče od tebe.
Vran in lisica: kratka obnova
Basen · Ezop
Črn vran je na okenski polici kmečke hiše zagledal kos mesa, ki ga je gospodinja tam pustila, da bi se ohladil. Zgrabil ga je s kljunom in odletel na visoko drevo sredi travnika. Tam je ponosno sedel na veji in držal meso v kljunu. Mimo je prišla lisica in zavohala meso. Na drevo ni mogla splezati, zato si je izmislila zvijačo.
Lisica je začela vrana hvaliti. Občudovala je njegovo svetleče perje, vitko postavo in mogočen kljun. Rekla je, da bi ga ptice izbrale za kralja, če bi imel tudi lep glas, a da ga še nikoli ni slišala. Vran se je od ponosa napihnil in ji hotel pokazati, kakšen glas ima. Odprl je kljun in na ves glas zakrakal, meso pa mu je padlo naravnost pred lisičje tačke.
Lisica je meso hitro pograbila. Vranu se je posmehnila, češ da ima čisto dober glas, le pameti mu malo manjka. Potem je zadovoljna odšla čez travnik. Vran je žalostno ostal na veji. Šele takrat je razumel, da ga je lisica hvalila samo zato, ker je hotela njegovo meso.
Književne osebe
- Vran: črn in ponosen ptič, ki verjame lisičji hvali in zato izgubi meso.
- Lisica: zvita in sladkobesedna, z laskanjem pride do vranovega mesa.
Sporočilo
Ni pametno verjeti vsaki hvali, saj nam laskavec pogosto hoče nekaj vzeti. Kdor se prevzame od ponosa, hitro izgubi, kar ima.
Vprašanja za pogovor
- Kaj vse je lisica pohvalila pri vranu?
- Zakaj je vran odprl kljun?
- Kaj je lisica rekla vranu, ko je dobila meso?
- Kako lahko spoznaš, ali te nekdo hvali iskreno ali samo zato, ker nekaj hoče?
