Na kraljičinem slavju manjka en zlati krožnik in trinajsta modra žena izreče urok, ki ves grad zaziba v dolg, čaroben spanec. Nežna pravljica bratov Grimm o trnovi meji in cvetovih, ki se razmaknejo ob pravem času, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 9 min · bere Ana
Trnuljčica: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Dornröschen«.
Pred davnimi časi sta živela kralj in kraljica, ki sta vsak dan vzdihovala: »Ah, ko bi le imela otroka!«, a otroka le ni bilo. Nekoč, ko se je kraljica kopala, je iz vode prilezla na breg žaba in ji rekla: »Tvoja želja se bo izpolnila. Preden mine leto, boš rodila hčerko.« Kar je rekla žaba, se je zgodilo. Kraljica je rodila deklico, ki je bila tako lepa, da kralj od veselja ni vedel, kaj bi, in je pripravil veliko slavje.
Povabil ni le sorodnikov, prijateljev in znancev, ampak tudi modre žene, da bi bile otroku naklonjene in dobre. V njegovem kraljestvu jih je bilo trinajst. Ker pa je imel samo dvanajst zlatih krožnikov, s katerih naj bi jedle, je morala ena ostati doma. Slavje je bilo nadvse razkošno. Ko se je bližalo koncu, so modre žene obdarile otroka s svojimi čudežnimi darovi: prva z dobroto, druga z lepoto, tretja z bogastvom in tako naprej z vsem, kar si lahko človek želi na svetu.
Ko je enajst žen ravno izreklo svoje želje, je nenadoma vstopila trinajsta. Hotela se je maščevati, ker je niso povabili. Ne da bi koga pozdravila ali ga vsaj pogledala, je na ves glas zaklicala: »Kraljevska hči se bo v svojem petnajstem letu zbodla z vretenom in padla mrtva na tla.« In ne da bi rekla še besedo, se je obrnila in odšla iz dvorane. Vsi so se prestrašili. Tedaj je stopila naprej dvanajsta, ki ji je ostala še ena želja. Hudega uroka ni mogla preklicati, lahko ga je le omilila, zato je rekla: »To pa ne bo smrt, ampak globok stoletni spanec, v katerega bo padla kraljična.«
Kralj, ki bi rad svojega ljubega otroka obvaroval nesreče, je ukazal, naj v vsem kraljestvu sežgejo vsa vretena. Na deklici pa so se izpolnili vsi darovi modrih žena, saj je bila tako lepa, spodobna, prijazna in pametna, da jo je moral imeti rad vsak, kdor jo je pogledal.
Zgodilo se je, da kralja in kraljice prav na dan, ko je deklica dopolnila petnajst let, ni bilo doma in je ostala v gradu čisto sama. Hodila je povsod naokrog in si ogledovala sobe in kamrice, kakor se ji je zahotelo. Nazadnje je prišla tudi do starega stolpa. Povzpela se je po ozkih zavitih stopnicah in prišla do majhnih vrat. V ključavnici je tičal zarjavel ključ. Ko ga je obrnila, so se vrata odprla in v majhni sobici je sedela starka z vretenom in pridno predla lan.
»Dober dan, babica,« je rekla kraljična. »Kaj pa delaš?« »Predem,« je rekla starka in pokimala z glavo. »Kaj pa je to, kar tako veselo poskakuje?« je vprašala deklica, vzela vreteno in hotela tudi sama presti. Komaj pa se je dotaknila vretena, se je urok izpolnil in zbodla se je v prst.
V tistem trenutku, ko je začutila vbod, je padla na posteljo, ki je stala tam, in obležala v globokem spancu. In ta spanec se je razširil po vsem gradu. Kralj in kraljica, ki sta se ravno vrnila domov in stopila v dvorano, sta začela dremati, z njima pa ves dvor. Zaspali so tudi konji v hlevu, psi na dvorišču, golobi na strehi in muhe na steni. Celo ogenj, ki je plapolal na ognjišču, se je umiril in zaspal, pečenka je nehala cvrčati, kuhar pa, ki je hotel kuharčka pocukati za lase, ker je nekaj zagrešil, ga je izpustil in zaspal. Veter je potihnil in na drevesih pred gradom se ni zganil niti en listek več.
Okrog gradu pa je začela rasti trnova živa meja. Vsako leto je bila višja in nazadnje je prerasla ves grad in segla še čezenj, tako da se ga ni videlo nič več, niti zastave na strehi. Po deželi pa je šla zgodba o lepi speči Trnuljčici, kajti tako so poimenovali kraljično. Zato so od časa do časa prihajali kraljeviči in se hoteli prebiti skozi mejo v grad. Toda to ni bilo mogoče, kajti trnje se je držalo skupaj, kakor da bi imelo roke. Mladeniči so obtičali v njem in se niso mogli več rešiti.
Po dolgih, dolgih letih je v deželo spet prišel neki kraljevič. Slišal je, kako je star mož pripovedoval o trnovi meji. Za njo naj bi stal grad, v katerem že sto let spi prelepa kraljična, imenovana Trnuljčica, z njo pa spijo tudi kralj, kraljica in ves dvor. Od svojega deda je kraljevič vedel tudi, da je prišlo že veliko kraljevičev, ki so se skušali prebiti skozi trnje, a so obtičali v njem in se niso nikoli več vrnili. Mladenič pa je rekel: »Jaz se ne bojim. Šel bom tja in videl lepo Trnuljčico.« Dobri starec ga je odvračal, kolikor je mogel, a kraljevič ni poslušal njegovih besed.
Prav tedaj pa je minilo sto let in prišel je dan, ko naj bi se Trnuljčica spet prebudila. Ko se je kraljevič približal trnovi meji, so na njej cveteli sami veliki, lepi cvetovi. Sami od sebe so se razmaknili in ga pustili skozi, ne da bi ga le opraskali, za njim pa so se spet sklenili v mejo. Na grajskem dvorišču je videl ležati in spati konje in pisane lovske pse. Na strehi so sedeli golobi in imeli glavice pod perutmi. Ko je stopil v hišo, so na steni spale muhe. Kuhar v kuhinji je še vedno držal roko, kakor da bi hotel zgrabiti kuharčka, dekla pa je sedela pred črno kokošjo, ki bi jo morala oskubiti.
Šel je naprej in v dvorani zagledal ves dvor, ki je ležal in spal, zgoraj ob prestolu pa sta ležala kralj in kraljica. Šel je še naprej in vse je bilo tako tiho, da je slišal lastno dihanje. Nazadnje je prišel do stolpa in odprl vrata v sobico, kjer je spala Trnuljčica. Ležala je tam in bila tako lepa, da ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil. Komaj se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga čisto prijazno pogledala.
Skupaj sta odšla dol. Prebudil se je kralj, prebudila se je kraljica in ves dvor, in vsi so se debelo gledali. Konji na dvorišču so vstali in se otresli, lovski psi so poskočili in mahali z repi, golobi na strehi so izvlekli glavice izpod peruti, se ozrli naokrog in odleteli na polje. Muhe na stenah so lezle naprej, ogenj v kuhinji se je razplamtel in skuhal jed, pečenka je spet začela cvrčati, kuhar je kuharčka vendarle pocukal za lase, da je zavpil, dekla pa je oskubila kokoš do konca. Potem so z vso razkošnostjo praznovali poroko kraljeviča in Trnuljčice in živela sta srečno do konca svojih dni.
Trnuljčica: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Kralj in kraljica sta si dolgo želela otroka. Nekoč je kraljici žaba napovedala, da bo še pred koncem leta rodila hčerko, in tako se je zgodilo. Kralj je pripravil veliko slavje in povabil tudi modre žene. Bilo jih je trinajst, zlatih krožnikov pa je imel samo dvanajst, zato je morala ena ostati doma. Ko je enajst žen deklico obdarilo s čudežnimi darovi, je prišla trinajsta. Iz maščevanja je napovedala, da se bo kraljična v petnajstem letu zbodla z vretenom in umrla. Dvanajsta žena uroka ni mogla preklicati, omilila pa ga je tako, da bo kraljična namesto tega zaspala za sto let.
Kralj je dal v vsem kraljestvu sežgati vsa vretena. Na dan, ko je kraljična dopolnila petnajst let, je bila v gradu sama. V starem stolpu je našla starko, ki je predla lan. Prijela je vreteno, se zbodla v prst in takoj globoko zaspala. Z njo so zaspali kralj in kraljica, ves dvor, živali in celo ogenj na ognjišču. Okrog gradu je zrasla visoka trnova meja. Mnogi kraljeviči so se hoteli prebiti do lepe Trnuljčice, a so obtičali v trnju.
Ko je minilo sto let, je v deželo prišel kraljevič, ki se trnja ni bal. Meja je prav takrat zacvetela in se pred njim sama razmaknila. V stolpu je našel spečo Trnuljčico. Sklonil se je in jo poljubil. Trnuljčica se je prebudila, z njo pa ves grad. Kuhar je po sto letih le pocukal kuharčka za lase. Kraljevič in Trnuljčica sta praznovala poroko in živela srečno do konca svojih dni.
Književne osebe
- Trnuljčica: lepa, prijazna in pametna kraljična, ki se zbode z vretenom in zaspi za sto let.
- Trinajsta modra žena: jezna je, ker je niso povabili na slavje, zato izreče hud urok.
- Dvanajsta modra žena: uroka ne more preklicati, zato smrt spremeni v stoletni spanec.
- Kralj in kraljica: Trnuljčičina starša; kralj ukaže sežgati vsa vretena v kraljestvu.
- Kraljevič: pogumen mladenič, ki se ne boji trnja in Trnuljčico prebudi s poljubom.
Sporočilo
Dobrota je močnejša od hudobije, saj lahko omili tudi hud urok. Vse slabo nekoč mine in ob pravem času se lahko vse srečno konča.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj se je trinajsta modra žena razjezila?
- Kako je dvanajsta modra žena pomagala kraljični?
- Kaj vse je zaspalo v gradu, ko je zaspala Trnuljčica?
- Zakaj je trnova meja spustila skozi prav zadnjega kraljeviča?
