Star osel, utrujen pes, godrnjava mačka in glasni petelin se skupaj odpravijo v Bremen, da bi postali mestni godci. Vesela pravljica bratov Grimm o prijateljstvu in pogumu, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 9 min · bere Ana
Bremenski godci: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Die Bremer Stadtmusikanten«.
Neki mož je imel osla, ki mu je že dolga leta brez godrnjanja nosil vreče v mlin. Zdaj pa so ga moči zapuščale in za delo je bil vse manj sposoben. Gospodar je zato začel razmišljati, kako bi se ga znebil, da ga ne bi bilo treba več hraniti. Osel pa je opazil, da ne piha dober veter, zato je pobegnil in se odpravil proti Bremnu. Tam, si je mislil, bi lahko postal mestni godec.
Ko je bil že nekaj časa na poti, je ob cesti zagledal lovskega psa, ki je ležal in sopel kot nekdo, ki je tekel do onemoglosti. »No, kaj pa tako sopeš, Zgrabko?« je vprašal osel. »Ah,« je rekel pes, »ker sem star in vsak dan slabotnejši in tudi na lovu ne zmorem več, me je hotel gospodar spraviti s sveta. Pa sem jo popihal. Ampak s čim naj si zdaj služim kruh?« »Veš kaj,« je rekel osel, »jaz grem v Bremen za mestnega godca. Pojdi z mano, pa se še ti pridruži godbi. Jaz bom igral na lutnjo, ti pa boš tolkel na boben.« Pes je bil zadovoljen in odšla sta naprej.
Kmalu zatem sta ob poti zagledala mačko, ki se je držala kislo kot trije deževni dnevi. »No, kaj pa je tebi šlo navzkriž, stari brkač?« je vprašal osel. »Kdo pa bi bil vesel, ko mu gre za kožo,« je odgovorila mačka. »Ker sem že v letih, so mi zobje skrhani in raje sedim za pečjo in predem, kot da bi lovila miši. Zato me je hotela gospodinja vreči v potok. Še pravi čas sem ušla, zdaj pa je dober nasvet drag. Kam naj grem?« »Pojdi z nama v Bremen. Saj se spoznaš na nočno glasbo, pa boš lahko igrala v mestni godbi.« Mački se je to zdelo pametno in je šla z njima.
Potem so trije begunci prišli mimo neke kmetije. Na vratih dvorišča je sedel domači petelin in kikirikal na vse grlo. »Ti pa kričiš, da kar zareže v ušesa,« je rekel osel. »Kaj pa je s tabo?« »Lepo vreme sem napovedal,« je rekel petelin, »ker je danes Marijin dan, ko je Mati božja oprala Jezuščku srajčke in jih hoče posušiti. Ampak ker jutri za nedeljo pridejo gostje, gospodinja nima usmiljenja. Kuharici je rekla, da me hoče jutri pojesti v juhi, zato bo že nocoj po meni. Zdaj pa kričim na vse grlo, dokler še lahko.«
»Ah, kaj še, ti rdečeglavec,« je rekel osel, »raje pojdi z nami. Gremo v Bremen. Nekaj boljšega od smrti najdeš povsod. Lep glas imaš, in če bomo skupaj zaigrali in zapeli, bo to zvenelo imenitno.« Petelinu je bil predlog všeč in vsi štirje so odšli naprej skupaj.
Do Bremna pa niso mogli priti v enem samem dnevu. Zvečer so prišli v gozd, kjer so hoteli prenočiti. Osel in pes sta legla pod veliko drevo, mačka in petelin pa sta se spravila med veje. Petelin je zletel čisto do vrha, kjer je bil najbolj na varnem. Preden je zaspal, se je še enkrat razgledal na vse štiri strani neba. Zazdelo se mu je, da v daljavi gori majhna iskrica, in zaklical je tovarišem, da mora biti nekje blizu hiša, saj se vidi luč.
Osel je rekel: »Potem se moramo odpraviti tja, ker je tukaj slabo prenočišče.« Pes je menil, da bi mu tudi nekaj kosti z malo mesa prav prišlo. Odpravili so se torej proti kraju, kjer je bila luč. Kmalu so jo videli svetleje sijati in postajala je vse večja, dokler niso prišli do vse razsvetljene razbojniške hiše. Osel, ki je bil največji, se je približal oknu in pokukal noter.
»Kaj vidiš, sivček?« je vprašal petelin. »Kaj vidim?« je odgovoril osel. »Pogrnjeno mizo z dobro jedačo in pijačo, za njo pa sedijo razbojniki in se imajo lepo.« »To bi bilo nekaj za nas,« je rekel petelin. »Ja, ja, ah, ko bi bili mi tam!« je vzdihnil osel.
Živali so se posvetovale, kako bi razbojnike pregnale iz hiše, in nazadnje so si nekaj izmislile. Osel se je moral s sprednjima nogama postaviti na okensko polico, pes je skočil oslu na hrbet, mačka je splezala na psa, nazadnje pa je še petelin zletel gor in se usedel mački na glavo. Ko so bili tako pripravljeni, so na znak vsi hkrati začeli s svojo glasbo. Osel je rigal, pes je lajal, mačka je mijavkala, petelin pa je kikirikal. Potem so planili skozi okno v sobo, da so šipe kar zažvenketale.
Razbojniki so ob tem strašnem hrupu skočili pokonci. Mislili so, da je v hišo planila pošast, in so v največjem strahu zbežali v gozd. Zdaj so se štirje tovariši usedli za mizo, se zadovoljili s tem, kar je ostalo, in jedli, kot da bodo potem štiri tedne stradali.
Ko so štirje godci pojedli, so ugasnili luč in si poiskali prostor za spanje, vsak po svoji naravi in navadi. Osel je legel na gnoj na dvorišču, pes za vrata, mačka na ognjišče k toplemu pepelu, petelin pa se je usedel na tram pod streho. Ker so bili od dolge poti utrujeni, so kmalu zaspali.
Ko je minila polnoč in so razbojniki od daleč videli, da v hiši ne gori več luč in da je vse mirno, je glavar rekel: »Ne bi se smeli dati tako preplašiti.« Enega izmed njih je poslal, naj gre pogledat, kaj je s hišo. Razbojnik je našel vse tiho in šel v kuhinjo prižgat luč. Mačje oči, ki so žarele kot ogenj, je imel za žerjavico, zato je k njim pomolil vžigalico, da bi se vnela.
Mačka pa se ni šalila. Skočila mu je v obraz, pihala in praskala. Razbojnik se je silno prestrašil in hotel zbežati skozi zadnja vrata, toda pes, ki je tam ležal, je skočil pokonci in ga ugriznil v nogo. Ko je tekel čez dvorišče mimo gnoja, ga je osel še pošteno brcnil z zadnjo nogo. Petelin pa, ki ga je hrup zbudil, da je bil čisto čil, je s trama zaklical: »Kikiriki!«
Razbojnik je tekel, kar so ga nesle noge, nazaj k svojemu glavarju in rekel: »Ojej, v hiši sedi grozna čarovnica. Pihnila je vame in mi z dolgimi prsti razpraskala obraz. Pred vrati stoji mož z nožem, ki me je zabodel v nogo. Na dvorišču leži črna pošast, ki me je mahnila z lesenim kijem. Zgoraj na strehi pa sedi sodnik, ki je klical, naj mu pripeljejo tega lopova. Pa sem jo hitro pobrisal.«
Od takrat si razbojniki niso več upali v hišo. Štirim bremenskim godcem pa je bilo v njej tako všeč, da niso hoteli nikoli več oditi. In tistemu, ki je to zadnji pripovedoval, so usta še topla.
Bremenski godci: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Star osel je bil za delo v mlinu preslaboten, zato ga je gospodar hotel odsloviti. Osel je pobegnil in se odpravil v Bremen, kjer bi rad postal mestni godec. Na poti je srečal starega lovskega psa, ostarelo mačko in petelina, ki bi ga morali naslednji dan skuhati v juhi. Vsi so bili gospodarjem odveč, zato so se mu pridružili.
Do Bremna niso prišli v enem dnevu. Ko so v gozdu iskali prenočišče, je petelin z vrha drevesa zagledal luč. Prišli so do hiše, v kateri so razbojniki sedeli za polno mizo. Živali so splezale druga na drugo in hkrati zarigale, zalajale, zamijavkale in zakikirikale. Razbojniki so prestrašeni zbežali, živali pa so se do sitega najedle in legle spat.
Ponoči je glavar poslal enega razbojnika nazaj pogledat. V temni kuhinji ga je mačka spraskala, pri vratih ga je pes ugriznil, na dvorišču ga je osel brcnil, petelin pa je zakikirikal. Razbojnik je ves prestrašen povedal, da v hiši živijo čarovnica, mož z nožem, pošast in sodnik. Razbojniki se niso nikoli več vrnili, štirje godci pa so v hiši ostali za vedno.
Književne osebe
- Osel: star in pameten, prvi se odloči za pot v Bremen in druge povabi s sabo.
- Pes: star lovski pes, ki mu osel pravi Zgrabko; ne zmore več na lov, v godbi pa naj bi tolkel na boben.
- Mačka: ostarela mačka, ki ne lovi več miši; v temni kuhinji razbojnika spraska.
- Petelin: glasen petelin, ki z vrha drevesa zagleda luč v gozdu.
- Razbojniki: sedijo v hiši v gozdu in pred hrupom živali zbežijo.
Sporočilo
Tudi tisti, ki jih drugi odženejo kot stare in nekoristne, lahko skupaj naredijo velike reči. S prijateljstvom, pogumom in malo zvijačnosti premagamo tudi močnejše od sebe.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj so se vse štiri živali odpravile od doma?
- Kako so živali pregnale razbojnike iz hiše?
- Kaj je prestrašeni razbojnik mislil, da je videl v hiši? Kdo je bil v resnici vsak od njih?
- Ali so godci na koncu sploh prišli v Bremen? Zakaj ne?
