Mlinarjeva hči mora iz slame presti zlato, na pomoč pa ji priskoči skrivnostni možic, ki za svoje delo zahteva vedno več. Pravljica bratov Grimm o imenu, ki ga nihče ne pozna, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 7 min · bere Ana
Špicparkeljc: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Rumpelstilzchen«.
Nekoč je živel mlinar, ki je bil reven, imel pa je lepo hčer. Zgodilo se je, da je prišel govorit s kraljem, in da bi se postavil, mu je rekel: »Jaz imam hčer, ki zna presti zlato iz slame.« Kralj je rekel mlinarju: »To je umetnost, ki mi je zelo všeč. Če je tvoja hči res tako spretna, kot praviš, jo jutri pripelji v moj grad, pa jo bom preizkusil.«
Ko so dekle pripeljali k njemu, ga je odvedel v izbo, ki je bila vsa polna slame. Dal mu je kolovrat in motovilo in rekel: »Zdaj se loti dela. Če do jutra zgodaj te slame ne spredeš v zlato, te čaka huda kazen.« Potem je sam zaklenil izbo in dekle je ostalo v njej čisto samo.
Tam je zdaj sedela uboga mlinarjeva hči in si ni vedela pomagati. Prav nič ni vedela o tem, kako se iz slame prede zlato, in strah je postajal vse večji, dokler ni začela jokati. Tedaj so se naenkrat odprla vrata in vstopil je majhen možic. »Dober večer, gospodična mlinarjeva,« je rekel, »zakaj pa tako jočete?« »Ah,« je odgovorilo dekle, »iz slame moram presti zlato, pa tega ne znam.« Možic je rekel: »Kaj mi daš, če ti jo spredem?« »Svojo ogrlico,« je reklo dekle.
Možic je vzel ogrlico in sedel za kolovrat. Frr, frr, frr, trikrat je potegnil in vreteno je bilo polno. Potem je nataknil drugo vreteno, in frr, frr, frr, trikrat je potegnil in tudi drugo je bilo polno. Tako je šlo vse do jutra. Takrat je bila vsa slama spredena in vsa vretena so bila polna zlata.
Ob sončnem vzhodu je že prišel kralj. Ko je zagledal zlato, se je začudil in razveselil, toda njegovo srce je postalo samo še bolj pohlepno. Mlinarjevo hčer je dal odvesti v drugo izbo s slamo, ki je bila še veliko večja. Ukazal ji je, naj tudi to sprede v eni noči, če noče hude kazni. Dekle si ni vedelo pomagati in je jokalo. Tedaj so se spet odprla vrata, prikazal se je mali možic in rekel: »Kaj mi daš, če ti spredem slamo v zlato?« »Prstan s svojega prsta,« je odgovorilo dekle.
Možic je vzel prstan, spet je začel brneti s kolovratom in do jutra je vso slamo spredel v bleščeče zlato. Kralj je bil ob pogledu nanj neznansko vesel, toda zlata še vedno ni imel dovolj. Mlinarjevo hčer je dal odvesti v še večjo izbo s slamo in rekel: »To moraš spresti še to noč. Če ti uspe, boš postala moja žena.« »Čeprav je samo mlinarjeva hči,« si je mislil, »bogatejše žene ne najdem na vsem svetu.«
Ko je bilo dekle samo, je možic prišel že tretjič in rekel: »Kaj mi daš, če ti še tokrat spredem slamo?« »Nič več nimam, kar bi ti lahko dala,« je odgovorilo dekle. »Potem mi obljubi, da mi boš dala svojega prvega otroka, ko boš kraljica.« »Kdo ve, kako bo še vse to,« si je mislila mlinarjeva hči. V stiski si ni vedela drugače pomagati, zato je možicu obljubila, kar je zahteval. Možic pa je za to še enkrat spredel slamo v zlato. Ko je zjutraj prišel kralj in je vse našel tako, kot si je želel, se je z njo poročil in lepa mlinarjeva hči je postala kraljica.
Čez eno leto je rodila lepega otroka in na možica sploh ni več mislila. Tedaj je ta nenadoma stopil v njeno sobo in rekel: »Zdaj pa mi daj, kar si mi obljubila.« Kraljica se je prestrašila in možicu ponudila vsa bogastva kraljestva, če ji pusti otroka. Možic pa je rekel: »Ne, nekaj živega mi je ljubše od vseh zakladov sveta.« Tedaj je kraljica začela tako tarnati in jokati, da se je možicu zasmilila. »Tri dni ti dam časa,« je rekel. »Če do takrat uganeš, kako mi je ime, boš otroka obdržala.«
Kraljica je vso noč razmišljala o vseh imenih, ki jih je kdaj slišala. Po deželi je poslala sla, ki naj bi daleč naokrog poizvedel, kakšna imena še obstajajo. Ko je naslednji dan prišel možic, je začela z Gašperjem, Miho in Boltežarjem in povedala vsa imena, ki jih je poznala, po vrsti. Toda pri vsakem je možic rekel: »Tako mi pa ni ime.«
Drugi dan je dala povpraševati po soseščini, kako je ime tamkajšnjim ljudem, in je možicu naštela najbolj nenavadna in čudna imena. »Ti je morda ime Rebrozver ali Ovnokrača ali Vrvonožec?« Toda on je vsakič odgovoril: »Tako mi pa ni ime.«
Tretji dan se je sel vrnil in pripovedoval: »Niti enega novega imena nisem mogel najti. Ko pa sem za gozdnim ovinkom prišel do visoke gore, tam, kjer si lisica in zajec voščita lahko noč, sem zagledal majhno hišico. Pred hišico je gorel ogenj in okrog ognja je skakal čisto smešen možic. Poskakoval je po eni nogi in vpil: Danes pečem, jutri kuham, pojutrišnjem pa kraljici otroka vzamem. Ah, kako je dobro, da nihče ne ve, da Špicparkeljc mi je ime!«
Lahko si mislite, kako vesela je bila kraljica, ko je slišala to ime. Kmalu zatem je vstopil možic in vprašal: »No, gospa kraljica, kako mi je ime?« Najprej ga je vprašala: »Ti je ime Janez?« »Ne.« »Ti je ime Jože?« »Ne.« »Ti je morda ime Špicparkeljc?«
»To ti je povedal sam vrag, to ti je povedal sam vrag!« je zavpil možic in od jeze z desno nogo tako močno udaril ob tla, da se je pogreznil vanje do pasu. Potem se je z vso silo izvlekel, besno cepetal z obema nogama in odbežal. Nihče ga ni nikoli več videl. Kraljica pa je obdržala svojega otroka.
»To ti je povedal sam vrag, to ti je povedal sam vrag!« je zavpil možic in od jeze z desno nogo tako močno udaril ob tla, da se je pogreznil vanje do pasu. Potem je v besu z obema rokama zgrabil svojo levo nogo in se sam raztrgal na dvoje.
Špicparkeljc: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Reven mlinar se je pred kraljem pobahal, da zna njegova hči presti zlato iz slame. Kralj je dekle zaprl v izbo, polno slame, in mu zagrozil s hudo kaznijo, če je do jutra ne bo spredlo v zlato. Mlinarjeva hči tega ni znala in je jokala. Tedaj je vstopil majhen možic, ki ji je za ogrlico spredel vso slamo v zlato. Naslednjo noč ji je za prstan pomagal še v večji izbi.
Kralj je bil vse bolj pohlepen. Tretjo noč je dekletu obljubil, da se bo z njim poročil, če bo spredlo še eno, največjo izbo slame. Dekle možicu ni imelo več česa dati, zato mu je obljubilo svojega prvega otroka, ko bo kraljica. Možic je spet spredel zlato in kralj se je z mlinarjevo hčerjo poročil.
Čez eno leto je kraljica rodila otroka. Možic je prišel ponj, a ker je kraljica tako jokala, ji je dal tri dni časa, da ugane njegovo ime. Kraljica je naštela vsa imena, ki jih je poznala, in še najbolj čudna, a nobeno ni bilo pravo. Tretji dan je sel povedal, da je pri visoki gori videl možica, ki je skakal okrog ognja in vpil svoje ime. Ko je kraljica izrekla ime Špicparkeljc, je možic od jeze tako udaril z nogo, da se je pogreznil v tla do pasu. Izvlekel se je in zbežal, nihče pa ga ni nikoli več videl. Kraljica je obdržala svojega otroka.
Književne osebe
- Mlinarjeva hči: lepo dekle, ki ne zna presti zlata, a postane kraljica.
- Špicparkeljc: majhen skrivnosten možic, ki prede zlato iz slame, a za pomoč zahteva vedno več.
- Kralj: pohlepen vladar, ki mu zlata nikoli ni dovolj.
- Mlinar: reven oče, ki se pred kraljem pobaha s svojo hčerjo.
- Sel: poizveduje po deželi in odkrije skrivnost možicevega imena.
Sporočilo
Bahanje in pohlep lahko pripeljeta v velike težave, zato ne obljubljaj tistega, česar ne moreš dati. S pogumom in iznajdljivostjo pa se lahko rešimo tudi iz hude stiske.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj se je mlinarjeva hči sploh znašla v izbi, polni slame?
- Kaj je dala možicu prvo, drugo in tretjo noč?
- Kako je kraljica izvedela, kako je možicu ime?
- Kdo v zgodbi je po tvojem mnenju ravnal najslabše in zakaj?
