Mala Mojca Pokrajculja si za najdeni krajcar kupi piskrček in v mrzli noči vanj sprejme vse gozdne živali, ki kaj znajo. Slovenska ljudska pravljica o pridnih gostih, zviti lisici in skrivnosti izginulega medu.
Slovenska ljudska · 12 min · bere Ana
Mojca Pokrajculja: besedilo pravljice
Slovenska ljudska pravljica, prosto po ljudskem izročilu.
Nekoč je na robu gozda, nad vasjo s kozolci in belo cerkvico, živela mala Mojca Pokrajculja. Na glavi je nosila rdečo ruto s pikicami, v rokah pa je imela metlo, ki je bila skoraj večja od nje. Stanovala je v stari, razmajani lopici, kjer je skozi vsako špranjo pihal veter. Nekega jesenskega jutra je pometala pred pragom. Ko je smeti pometla na kupček, se je med njimi nekaj zalesketalo. Bil je krajcar, majhen bakren novčič.
»Glej no, glej,« se je razveselila Mojca. »Kaj pa si bom kupila za ta krajcar?« Odpravila se je v vas, kjer je lončar na sejmu razstavil svoje lonce, sklede in vrče. »Za en sam krajcar ti lahko dam samo tale piskrček,« je rekel lončar in ji pokazal okrogel, trebušast piskrček z rjavo glazuro. Mojca ga je vzela v naročje in ga srečna odkotalila domov.
Na mehki travi pod staro bukvijo je piskrček položila na bok. Iz deščic je zbila vratca z zapahom, ob strani je naredila okence, na tla nastlala mahu in suhega sena, v kot pa postavila majhno ognjišče. »Tako,« je rekla zadovoljno, »zdaj imam pa hišico, ki je ne odnese noben veter.« Zvečer je zlezla vanjo, se zavila v svojo ruto in zaspala kot polh.
Tisto noč pa se je vreme obrnilo. Z gora je zapihal leden veter, zvezde so na nebu drhtele od mraza in slana je travnik pobelila kakor moka. Kar naenkrat je nekdo potrkal na vratca. Tok, tok, tok.
»Kdo trka tako pozno?« je zaspano vprašala Mojca. »Jaz sem, lisica,« se je oglasilo zunaj. »Ljuba Mojca Pokrajculja, usmili se me! Mraz me grize v tačke in v rep, do jutra bom čisto zmrznila. Pusti me k sebi!« Mojca je pomislila, da je piskrček majhen in da v njem ni prostora za postopače. »Kaj pa znaš?« je vprašala. »Šivati znam, šivilja sem,« je hitro odgovorila lisica. »Vsako luknjo zašijem tako, da je še videti ni.« »Kdor zna kaj pridnega, ima pri meni prostor,« je rekla Mojca in odmaknila zapah. Lisica je smuknila noter, se zvila v klopčič in obe sta zaspali.
Komaj sta se v spanju prvič obrnili, je spet potrkalo. »Kdo je zdaj?« »Volk sem,« je zatulilo zunaj. »Mojca Pokrajculja, zebe me, da mi zobje šklepetajo. Drvar sem, drva cepim hitreje kot kdorkoli v gozdu.« »Kdor zna kaj pridnega, ima pri meni prostor,« je rekla Mojca in volk je zlezel v piskrček. Čuden piskrček je bil to. Kolikor gostov je prišlo, toliko prostora se je v njem našlo.
Proti polnoči je zunaj nekaj zamrmralo in zagodrnjalo. Bil je medved. »Mojca Pokrajculja, odpri mi, preden mi kožuh zmrzne v led. Čevljar sem, škornje znam narediti še za največjo nogo.« Ko je Mojca odprla, se je medved z veliko težavo zrinil skozi vratca, sedel v kot in piskrček se je kar malo zazibal. Potem je prihopkal še zajček. »Mojca Pokrajculja, vzemi še mene, saj sem čisto majhen! Vrtnar sem, pri meni zelje raste kot za stavo, korenje pa še hitreje.« Nazadnje je potrkal še srnjak. »Hitre noge imam in močan hrbet,« je rekel. »Vodo prinesem od studenca, preden se ti obrneš.« Mojca je vsakemu odprla in vsak je našel svoj kotiček. Potem so vsi skupaj sladko zaspali, zunaj pa je bilo tako mrzlo, da je pokalo drevje.
Zjutraj je Mojca vstala prva in razdelila delo. »Volk, ti nacepi drv, da nas ne bo zeblo. Srnjak, ti prinesi vode. Zajček, ti prekoplji vrtiček. Lisica, ti zašij zavese za okence. Medved, ti pa mi zakrpaj čevlje, potem pa poglej po gozdu, ali je tam kaj dobrega za večerjo.« Ves dan so pridno delali. Volk je cepil, da so trske letele, srnjak je skakal k studencu in nazaj, zajček je kopal in sejal, lisica je šivala, medved pa je čevlje zakrpal tako lepo, da so bili boljši kot novi.
Proti večeru se je medved vrnil iz gozda in v tačkah prinesel celo satovje, polno zlatega medu. Pri piskrčku je zadišalo kakor na cvetočem travniku. »Tega medu ne bomo pojedli kar takoj,« je rekla Mojca. »Prihranili ga bomo za zimo, ko bo sneg do kolen in nam bo prav prišla vsaka sladka žlica.« Med je dala v lonček in ga postavila na polico nad ognjiščem. Lisica pa je vse to opazovala z enim očesom in si oblizovala smrček.
Ponoči, ko so vsi trdno spali, je lisica zastokala: »Joj, joj, kako me boli trebuh!« Mojca je zaspano dvignila glavo. »Pojdi k ognjišču in si skuhaj kamilični čaj, pa bo bolje.« Lisica se je odplazila k ognjišču. Čaja si seveda ni skuhala. Potihoma je segla na polico in lizala med, dokler ni bil lonček do tretjine prazen. Potem se je vrnila v svoj kot in zaspala.
Čez nekaj časa je spet zastokala, še bolj milo kot prej. »Joj, joj, trebuh me boli, kar zvija me!« »Pojdi in si skuhaj še en čaj,« je zamrmrala Mojca in se obrnila na drugo stran. Lisica je spet lizala, dokler ni bil lonček na pol prazen. Še tretjič je tisto noč tarnala in tretjič je odšla k ognjišču. Tokrat je lonček polizala do dna, da se je svetil kakor pomit. Nato se je zvila v klopčič in zaspala tako sladko kot že dolgo ne.
Zjutraj je Mojca spet razdelila delo. Lisici pa je prijazno rekla: »Ti, šiviljica, kar še malo poleži. Ponoči si bila bolna in nisi mogla spati.« Lisica je zadovoljno zamižala. Mojca je hotela vsakemu za zajtrk namazati kruh z žlico medu. Ko pa je segla na polico, je bil lonček prazen. Prazen do zadnje kapljice!
Takoj je bil v piskrčku velik vrišč. »Kdo je polizal med?« je zavpila Mojca. »Jaz ne!« je zarenčal volk. »Jaz tudi ne!« je zaklical srnjak. »Jaz sem ga prinesel, kako bi ga potem pojedel!« je godrnjal medved. Zajček je samo strigel z ušesi, lisica pa je iz kota zaspano vprašala, kaj je spet narobe. Mojca je stopila na sredo in rekla: »Ponoči so bila vratca zapahnjena. Tat ni mogel priti od zunaj. Med je pojedel nekdo izmed nas.«
Tedaj se je oglasil volk: »Vem, kako bomo našli tata. Vsi se uležimo zunaj na sonce, na hrbet, in odprimo usta. Kdor je pojedel med, temu ga bo sonce zvabilo nazaj na jezik in pocedil se mu bo po bradi. Tako bomo videli, kdo je kriv.« Vsem se je to zdelo pametno. Polegli so pred piskrček na toplo jesensko sonce, odprli usta in čakali. Sonce je grelo, čebele so brenčale in kmalu so vsi zaspali.
Vsi, razen lisice. Lisica je imela slabo vest in ni mogla zatisniti očesa. In res, kmalu je začutila, kako ji med leze nazaj na jezik in se ji cedi iz gobčka. Hitro se je obrisala s tačko. Nato se je po prstih priplazila do zajčka, ki je spal poleg nje, in mu z medom lepo namazala brčice in smrček. Potem je legla nazaj in zaspala, kakor da se ni nič zgodilo.
Ko so se drugi zbudili, so najprej pogledali drug drugega. Volku je bila brada suha, medvedu tudi in srnjaku tudi. Zajčku pa so se brčice svetile od medu, da se je kar lesketalo na soncu. »Zajec je tat!« so zavpili vsi hkrati. Ubogi zajček se je zbudil in ni vedel, kaj se godi. Ko je videl, kako se volk, medved in srnjak, pa še lisica za njimi, zaganjajo proti njemu, je skočil pokonci in zbežal.
Bežal je čez travnik in navzdol po strmem bregu, kar so ga nesle noge. Na pobočju se je spotaknil ob kamen, se prekopicnil čez glavo in si zvil obe sprednji tački. Pobral se je in tekel dalje, v gozd, globoko med smreke, dokler ga niso izgubili izpred oči. Tački pa sta mu od takrat ostali malo krajši. Zato imajo vsi zajci še danes sprednje noge krajše od zadnjih. V hrib tečejo kot veter, navzdol pa morajo paziti, da se ne prekopicnejo.
Volk, medved, srnjak in lisica so se zapodili za njim in se niso nikoli več vrnili. Mojca Pokrajculja je ostala sama s svojim piskrčkom. Zapahnila je vratca, pometla, kar so gostje nanosili, in si skuhala čaj. Tokrat zares. »No,« je rekla, »zdaj imam pa spet mir.« Kdo je tisto noč zares polizal med, Mojca ni nikoli izvedela. Mi pa to vemo, kajne?
Mojca Pokrajculja: kratka obnova
Ljudska pravljica · Slovenska ljudska
Mala Mojca Pokrajculja je pred svojo lopico med smetmi našla krajcar. Na sejmu je zanj kupila trebušast piskrček, ga položila na bok pod staro bukev in si v njem uredila hišico z vratci, okencem in ognjiščem. Tisto noč je bilo hudo mrzlo in na vratca so drug za drugim potrkali lisica, volk, medved, zajček in srnjak. Vsak je povedal, kaj zna, in Mojca je vse spustila noter. Piskrček je bil čuden, saj je bilo v njem prostora za vse goste.
Zjutraj je Mojca vsem razdelila delo. Zvečer je medved iz gozda prinesel satovje medu, ki ga je Mojca shranila za zimo. Ponoči pa se je lisica trikrat delala bolno, se splazila k ognjišču in na skrivaj polizala ves med. Zjutraj je bil lonček prazen. Volk je predlagal, naj se vsi uležejo na sonce z odprtimi usti, ker bo tatu med pritekel nazaj na jezik.
Vsi so zaspali, le lisica ne. Ko se ji je med pocedil iz gobčka, se je obrisala in z medom namazala brčice spečemu zajčku. Ko so se drugi zbudili, so mislili, da je tat zajček, in se zapodili za njim. Zajček je zbežal po strmem bregu, se prekopicnil in si zvil sprednji tački, zato imajo zajci še danes krajše sprednje noge. Živali se niso nikoli več vrnile. Mojca je ostala sama v svojem piskrčku in nikoli ni izvedela, kdo je v resnici pojedel med.
Književne osebe
- Mojca Pokrajculja: majhna in gostoljubna, v piskrček sprejme vsakogar, ki zna kaj pridnega.
- Lisica: šivilja, ki ponoči na skrivaj poliže med in krivdo zvrne na zajčka.
- Zajček: vrtnar, ki po krivem obvelja za tatu in zbeži v gozd.
- Volk: drvar, ki si izmisli, kako bi našli tatu.
- Medved: čevljar, ki Mojci zakrpa čevlje in iz gozda prinese med.
- Srnjak: ima hitre noge in nosi vodo od studenca.
Sporočilo
Kdor je prijazen in pomaga drugim, najde prostor za vse. Zvijača in laž pa lahko škodita nedolžnemu, zato nikogar ne obsodimo prehitro.
Vprašanja za pogovor
- Kaj je moral znati vsak, ki je hotel prenočiti v Mojčinem piskrčku?
- Kako je lisica prišla do medu?
- Zakaj so vsi mislili, da je med pojedel zajček?
- Kaj bi naredil ti, če bi vedel, da je kriva lisica?
