Dobri kralj Matjaž s svojo vojsko spi v gori Peci in čaka, da pride njegov čas. Slovenska ljudska pripovedka o zlatih časih in o deklici siroti, ki je na starega leta dan našla pot v goro.
Slovenska ljudska · 9 min · bere Ana
Kralj Matjaž: besedilo pravljice
Slovenska ljudska pripovedka, prosto po ljudskem izročilu.
Pred davnimi časi je nad našimi kraji kraljeval kralj Matjaž. Bil je dober in pravičen kralj, tak, kakršnega ljudje niso imeli ne prej ne pozneje. Dal je kovati samo zlatnike in drugega denarja takrat sploh niso poznali. Zato pravijo, da so bili to zlati časi. Pod košatimi lipami so se ljudje ob nedeljah veselili, peli in plesali, kmetom pa ni bilo treba plačevati težkih davkov.
Pravijo, da Matjaž sprva sploh ni bil kraljevskega rodu, ampak preprost kmet. Ko je stari kralj umrl, so se velikaši zbrali, da bi izbrali novega. Matjaž pa je tisti dan oral na njivi. Opoldne mu je žena Alenčica prinesla kosilo. Matjaž je plug prevrnil na bok in skledo postavil kar na železni lemež. »Gospodje jedo pri srebrni mizi, jaz pa pri železni,« se je nasmehnil. Komaj je to izrekel, se je nad njegovo glavo v zraku prikazala zlata krona. Počasi se je spustila in mu obsedela na glavi. Kmalu zatem so po kolovozu pridrdrali velikaši z zlatim vozom, posadili Matjaža vanj in ga oklicali za kralja.
Vrata Matjaževega gradu so bila odprta noč in dan. Vsak, tudi najrevnejši siromak, je lahko stopil pred kralja in mu povedal, kaj ga teži. Kralj Matjaž je vsakega poslušal in vsakemu dal pravico. Ob njem je bila kraljica Alenčica, ki je imela prav tako dobro srce kot on.
Drugi kralji pa so mu zavidali njegovo bogastvo in ljubezen njegovih ljudi. Nekoč je od tam, kjer sonce zahaja, prihrumela velika sovražna vojska. Kralj Matjaž se ji je s svojimi vojaki pogumno postavil po robu, a sovražnikov je bilo preveč. Ko je bilo že skoraj vsega konec, se je kralj s svojimi zadnjimi zvestimi junaki umaknil proti gori Peci na Koroškem.
Sovražniki so jim bili že čisto za petami. Tedaj pa se je zgodil čudež. Skala v gori se je z grmenjem odprla, kralj Matjaž in njegovi junaki so odjezdili noter in gora se je za njimi spet zaprla. Sovražniki so tolkli po skali s sulicami in meči, a gora je ostala trdna in tiha. Kralja niso našli nikoli več.
Globoko v gori je velika dvorana iz kamna. Sredi nje stoji kamnita miza, za mizo sedi kralj Matjaž, se z rokami naslanja nanjo in spi. Okrog njega spijo njegovi vojaki, eni na tleh, drugi naslonjeni na steno. V sosednji votlini spijo njihovi konji, pred njimi pa leži seno. Kralju med spanjem raste brada. Rasla je in rasla, dokler se ni začela ovijati okrog mize. Pravijo, da se bo kralj Matjaž zbudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okrog kamnite mize.
Včasih se kralj tudi malo prebudi. Dvigne glavo in vpraša: »Ali še letajo srake po svetu?« Srake so tiste ptice s črnim in belim perjem, ki tako rade čebljajo po drevju. Če mu kdo odgovori, da še letajo, kralj žalostno zmaje z glavo in spet zaspi. Ko pa srak ne bo več in ko bodo ljudje v največji stiski, bo kralj Matjaž vstal, zbudil svojo vojsko in prišel iz gore, da bo spet pravično kraljeval.
Pod Peco je nekoč živela deklica sirota po imenu Jerica. Ni imela ne očeta ne matere, zato je stanovala pri stari teti v leseni bajti na robu vasi. Imela je samo kozico, ki ji je dajala mleko. Tisto zimo je bilo hudo. Sneg je zapadel visoko, seno je pošlo in kozica je od lakote žalostno meketala.
Na starega leta dan je Jerica odšla v gozd pod goro, da bi nabrala suhih vej za ogenj. Hodila je in hodila, vse više pod skale. Ko se je ozrla, je zagledala v skalni steni odprtino, ki je ni še nikoli videla. Iz nje je prihajala topla, rumena svetloba. Jerica je bila pogumna deklica. Odložila je butaro vej in stopila noter.
Rov jo je pripeljal v veliko kamnito dvorano. Na sredi je stala kamnita miza, za njo pa je sedel star kralj z zlato krono na glavi in spal. Njegova siva brada se je kakor dolga vrv ovijala okrog mize. Jerica je potihoma preštela, kolikokrat. Osemkrat. Okrog in okrog so ležali vojaki v starinskih oklepih in vsi so trdno spali. »To je kralj Matjaž,« je zašepetala Jerica, saj je o njem slišala že tolikokrat, ko so stari ljudje pozimi pripovedovali ob ognjišču.
Potem je zagledala še drugo votlino. V njej so stali konji, osedlani in z verigami privezani k steni. Tudi oni so spali. Pred njimi je ležalo polno lepega, dišečega sena. Jerica se je spomnila svoje lačne kozice doma. »Konji ga imajo toliko,« si je mislila, »saj ne bodo zamerili, če ga vzamem pest ali dve.« Nabrala je seno v predpasnik.
Ko je segla po seno še drugič, se je s komolcem dotaknila konjske verige. Veriga je zažvenketala tako glasno, da je odmevalo po vsej gori. Kralj Matjaž je dvignil glavo, odprl oči in globoko vzdihnil. »Ali še letajo srake po svetu?« je vprašal z globokim glasom. Jerica je od strahu komaj spravila besedo iz grla. »Še letajo, gospod kralj,« je zašepetala. »Potem še ni čas,« je rekel kralj žalostno, položil glavo nazaj na roke in spet zaspal.
Jerica je stisnila predpasnik in stekla ven, kar so jo nesle noge. Ko je bila zunaj, se je ozrla. Odprtine v skali ni bilo več. Pred njo je stala samo gola, siva stena, pokrita s snegom, kakor da tam ni bilo nikoli ničesar.
Ko je prišla domov, se ji je zdel predpasnik nenavadno težak. Odvezala ga je in obstala. Namesto sena so se v njem svetili sami zlatniki, okrogli in rumeni kakor sonce. Prav taki zlatniki, kakršne je nekoč dal kovati kralj Matjaž.
Jerica z zlatom ni ravnala lahkomiselno. Kupila je seno za kozico in kravico za mleko. Teti je kupila toplo ruto, za bajto novo streho in drva za vso zimo. Kar je ostalo, je razdelila med sosede, ki so bili prav tako revni kot ona. Tako je bilo tisto pomlad v vasi pod Peco veselo kakor v starih, zlatih časih kralja Matjaža.
Od tistega dne se votlina ni odprla nikomur več. Veliko ljudi jo je iskalo, a nihče je ni našel. Stari ljudje pravijo, da se odpre samo tistemu, ki ima dobro srce in si iz vse duše želi, da bi se kralj Matjaž vrnil. Pa še tak človek ne ve, kdaj bo stal pred skalo.
Kralj Matjaž pa še vedno spi v gori. Brada mu počasi raste okrog kamnite mize. Na vasi pa se otroci še danes igrajo in pojejo: »Križ kraž, kralj Matjaž!« In kadar boste na vrtu zaslišali čebljanje srake, se spomnite nanj. Dokler srake še letajo, kralj Matjaž še spi.
Kralj Matjaž: kratka obnova
Pripovedka · Slovenska ljudska
Kralj Matjaž je bil sprva preprost kmet. Ko je pri oranju postavil skledo s kosilom kar na prevrnjen plug, se mu je na glavo spustila zlata krona in velikaši so ga oklicali za kralja. Bil je dober in pravičen, vrata njegovega gradu pa so bila odprta tudi za najrevnejše. Dal je kovati samo zlatnike, zato pravijo, da so bili to zlati časi. Ko je prišla velika sovražna vojska, se je z zadnjimi junaki umaknil k gori Peci. Gora se je odprla, jih skrila in se za njimi spet zaprla. Tam kralj še danes spi za kamnito mizo, brada pa mu raste okrog nje. Kadar se prebudi, vpraša, ali po svetu še letajo srake.
Pod Peco je živela deklica sirota Jerica s staro teto in kozico. Zima je bila huda in kozici je zmanjkalo sena. Na starega leta dan je Jerica pod goro našla odprtino v skali in vstopila. V kamniti dvorani je zagledala spečega kralja in njegove vojake, v sosednji votlini pa speče konje in kup sena. Nabrala ga je v predpasnik za svojo kozico.
Pri tem je zažvenketala veriga in kralj se je zbudil. Vprašal je, ali še letajo srake. Ko mu je Jerica odgovorila, da še, je rekel, da še ni čas, in spet zaspal. Jerica je stekla ven in odprtina je izginila. Doma je v predpasniku namesto sena našla zlatnike. Kupila je seno, kravico in vse, kar so potrebovali, ostalo pa razdelila revnim sosedom. Votlina se ni nikoli več nikomur odprla, kralj Matjaž pa še vedno spi v gori.
Književne osebe
- Kralj Matjaž: dober in pravičen kralj, ki s svojo vojsko spi v gori Peci in čaka, da pride njegov čas.
- Jerica: pogumna deklica sirota, ki najde pot v goro in z zlatniki pomaga vsej vasi.
- Alenčica: Matjaževa žena in kraljica, ki ima prav tako dobro srce kot on.
- Matjaževi vojaki: zvesti junaki, ki skupaj s kraljem spijo v gori.
Sporočilo
Na dobrega in pravičnega človeka ljudje ne pozabijo, zato se kralja Matjaža spominjamo še danes. Kdor ima dobro srce in svojo srečo deli z drugimi, prinese veselje vsem okrog sebe.
Vprašanja za pogovor
- Kako je preprost kmet Matjaž postal kralj?
- Kaj kralj Matjaž vpraša, kadar se v gori prebudi?
- Kaj je Jerica videla v gori in zakaj je vzela seno?
- Kako je Jerica porabila zlatnike in kaj bi naredil ti?
