Veseli godec Kurent ima čudežne javorove gosli, ob katerih mora zaplesati vsak, ki jih zasliši. Ljudska pripovedka o tem, kako je Kurent na Ptujskem polju pregnal trmasto zimo.
Slovenska ljudska · 11 min · bere Ana
Kurent: besedilo pravljice
Slovenska ljudska pripovedka, prosto po ljudskem izročilu.
Nekoč, ko je bil svet še mlad, je na sončnem hribu med vinogradi živela uboga žena. Nekega pomladnega dne je pod velikim javorom, tik ob stari vinski trti, rodila sinčka. Zavila ga je v svoj predpasnik in šla od hiše do hiše, da bi mu poiskala botra in botro. A ljudje so bili tisto leto trdi kakor kamen. »Nimamo časa,« so rekli eni. »Kaj nam bo tuj otrok,« so godrnjali drugi. In vrata so se zapirala ena za drugimi.
Žena se je žalostna vrnila pod javor in sedla k trti. »Ljudje me nočejo slišati,« je zajokala. »Zeleni javor in cvetoča trta, vidva sta bila zraven, ko se je rodil. Bodita vsaj vidva botra mojemu Kurentu.« Tedaj je zašumelo listje, čeprav ni pihal noben veter. »Bom,« je rekel javor z globokim, lesenim glasom. »Bom,« je rekla trta, tiho in sladko, kakor bi zabrenčala čebela.
»Moje darilo bodo gosli,« je rekel javor. »Ko bo fant zrasel, naj si jih izreže iz mojega lesa. Pele bodo tako lepo, da ga bodo ljudje vabili v vsako kočo in v vsak grad.« Trta pa je rekla: »Jaz bom poskrbela, da ne bo nikoli lačen. Kamor koli bo prišel s svojimi goslimi, se bo miza šibila od dobrot.« Mati se je obema zahvalila, mali Kurent pa se je v njenem naročju nasmehnil, kakor bi vse razumel.
Kurent je rasel in bil je vesel otrok. Ni maral pasti krav ne kopati na njivi, najraje je sedel pod javorom in poslušal, kako veter igra po listju. Ko je bil dovolj velik, je z botrovim dovoljenjem odrezal lepo vejo, iz nje izrezljal gosli in nanje napel strune. Ko je prvič potegnil z lokom, je ves hrib utihnil. Še ptice so nehale peti, da bi ga bolje slišale.
Kmalu se je izkazalo, kakšne čudežne gosli ima. Kdor jih je zaslišal, je moral plesati, pa če je hotel ali ne. Noge so mu kar same začele poskakovati, mlademu in staremu, bogatemu in revnemu. Plesal je, dokler je Kurent godel, in nehal je šele takrat, ko je Kurent spustil lok.
Kurent je bil dober, bil pa je tudi velik šaljivec. Nekega jutra je srečal ženice, ki so v košarah nesle jajca na trg. Zagodel jim je in ženice so zavriskale, privzdignile krila in se zavrtele po cesti, košare pa so jim popadale na tla. Jajca so se pobila in cesta je bila vsa rumena. Ženice so se jezile in mu žugale s prstom, a Kurent jim je potem pomagal nabrati novih jajc pri vseh sosedah, da so na trg vendarle prišle s polnimi košarami.
Drugič je šel mimo grajskega travnika, kjer so kmetje za skopega graščaka grabili seno. Iz daljave je že grmelo, graščak pa jih je priganjal in kričal nanje. Kurent je zagodel in kmetje so zaplesali, seno pa je ostalo na travniku. Graščak je pritekel ves rdeč od jeze, a komaj je zaslišal gosli, je tudi sam zgrabil svojo gospo in zaplesal z njo po pokošeni travi, da so mu odleteli vsi srebrni gumbi s suknje. Plesal je tako dolgo, da se mu je jeza čisto razkadila. Nazadnje se je zasmejal, kmetom odpustil in jim dal še pogačo za malico.
Tako je Kurent hodil od vasi do vasi, z Dolenjskega na Štajersko, s hribov na ravnino, in povsod so ga sprejeli z veseljem. »Kjer je Kurent, tam ni žalosti,« so govorili ljudje. In res je bilo tako.
Potem pa je prišla zima, kakršne ni pomnil nihče. Snega je zapadlo do oken, Drava je zamrznila, da so čez njo vozili s sanmi, in sneg je škripal pod nogami. Prišel je božič, prišlo je novo leto, prišla je svečnica, zima pa ni hotela oditi. Ljudje so sedeli v kočah, kurili zadnja polena in jedli zadnji fižol. Otroci so s prsti risali rožice na zamrznjena okna, ker pravih rož niso videli že tako dolgo.
Na robu Ptujskega polja je na velikem kupu snega sedela Zima sama. Bila je stara, bela in sitna žena z ledenimi svečami v laseh in z dolgim belim plaščem, ki se je vlekel za njo čez vse polje. »Tukaj mi je všeč,« je godrnjala. »Tukaj bom ostala za vedno. Pomlad naj gre drugam.« In kadar je zapihala, je zemlja zmrznila še globlje.
Ljudje s Ptuja in iz okoliških vasi so se zbrali in rekli: »Pošljimo po Kurenta. Če nam kdo lahko pomaga, nam bo pomagal on.« Najpogumnejši fant si je nataknil krplje in se odpravil čez zasnežene hribe. Kurenta je našel pri peči v neki kmečki hiši, kjer je godel žalostno pesem, ker v tem mrazu nihče ni imel volje za ples. Ko je slišal, kaj se dogaja, je skočil pokonci. »Zima, ki noče oditi?« se je zasmejal. »To pa moram videti.«
Kurent je vedel, da navadna obleka v takem mrazu ne bo dovolj. Oblekel je kosmat ovčji kožuh, ki mu je segal do kolen, in si okrog pasu obesil pet velikih kravjih zvoncev. Na glavo si je poveznil kosmato kapo z rogovi in pisanimi trakovi, obraz pa si je pokril s smešno masko z dolgim nosom in dolgim rdečim jezikom. V roko je vzel še palico ježevko, ki je bila na koncu ovita z bodečo ježevo kožo. Bil je videti tako čudno, da ga še lastna mati ne bi prepoznala.
Ko je prišel na Ptujsko polje, je Zima že od daleč zagledala kosmato bitje, ki je poskakovalo po snegu. »Kdo pa si ti?« je zakričala. »Pojdi stran, sicer te spremenim v ledeno svečo!« Kurent ni rekel nič. Samo poskočil je, da so zvonci zadoneli, bum, bum, bum, potem pa je izpod kožuha potegnil javorove gosli in zagodel.
Zima je hotela zapihati, a namesto tega so ji noge same od sebe začele poskakovati. »Nehaj!« je vpila. »Jaz ne plešem! Jaz sem Zima!« A Kurent je godel naprej, poskakoval in zvonil, in Zima je plesala. Vrtela se je po polju, da se je sneg dvigal v oblakih, in bolj ko je plesala, bolj ji je postajalo vroče. Z las so ji kapljale ledene sveče, plašč se ji je topil in s polj so pritekli prvi potočki.
Iz vasi so prihiteli ljudje in gledali. Fantje so videli, kako se Zima boji zvoncev in kosmatega kožuha, pa so tudi sami hitro oblekli kožuhe, si obesili zvonce in skakali za Kurentom. Polje je bilo polno zvonjenja, smeha in vriskanja. Še stari dedki so poskakovali ob palicah, otroci pa so s kuhalnicami tolkli po loncih.
»Dovolj, dovolj!« je zaprosila Zima, vsa upehana in mokra. »Grem, saj grem, samo nehaj igrati!« Kurent je spustil lok. Zima je pobrala, kar je ostalo od njenega belega plašča, in jo ucvrla proti severu, čez hribe, tako hitro, da je za njo ostala samo dolga megla. Tisti hip je posijalo sonce. Na bregu Drave je pokukal prvi zvonček, za njim trobentica, v vrbah pa so zapeli ptiči.
Ljudje so Kurenta objemali in ga vabili na krofe in potico. Spekli so, kar je še ostalo v shrambah, in praznovali tri dni in tri noči. Kurent je godel, vsi so plesali in nikjer ni bilo nikogar, ki bi bil žalosten. Na koncu je Kurent spravil gosli pod kožuh in rekel fantom: »Jaz moram naprej, po vsem svetu. A vsako leto, ko se bo zima predolgo obirala, oblecite kožuhe, obesite si zvonce in skačite po vaseh, kakor ste skakali danes. Zima se boji hrupa in smeha. Pregnali jo boste tudi brez mene.«
In tako je še danes. Vsako leto ob pustu pridejo na Ptuj in v vasi Ptujskega polja kosmati kurenti. Imajo ovčje kožuhe, velike zvonce okrog pasu, dolge rdeče jezike in pisane trakove na kapah. Skačejo od hiše do hiše in zvonijo, da se trese zemlja, gospodinje pa jim za srečo podarijo krofe in klobase. Zima jih sliši že od daleč, se ozre čez ramo in počasi pobere svoj beli plašč. Kmalu potem po vsem polju zacvetijo zvončki.
Kurent: kratka obnova
Pripovedka · Slovenska ljudska
Uboga žena je pod javorom ob vinski trti rodila sinčka Kurenta. Ker ji ljudje niso hoteli pomagati, je prosila javor in trto, naj mu bosta botra. Oba sta privolila. Javor mu je obljubil gosli iz svojega lesa, trta pa, da ne bo nikoli lačen. Ko je Kurent zrasel, si je iz javorove veje izrezljal gosli. Kdor jih je zaslišal, je moral plesati, dokler je Kurent godel. Ob njegovi glasbi so zaplesale ženice z jajci, pa tudi skopi graščak, ki ga je ples čisto razveselil.
Nekoč je prišla zima, ki ni hotela oditi. Na Ptujskem polju je na kupu snega sedela stara in sitna Zima in rekla, da bo ostala za vedno. Ljudje so poslali po Kurenta. Ta si je oblekel kosmat ovčji kožuh, okrog pasu obesil kravje zvonce in si nadel kapo z rogovi in trakovi ter masko z dolgim rdečim jezikom. Na polju je poskakoval, da so zvonci doneli, in zagodel na gosli.
Zima je morala plesati, dokler se ni začela topiti. Tudi fantje so oblekli kožuhe in skakali za Kurentom. Upehana Zima je prosila, naj neha, in zbežala proti severu. Posijalo je sonce in pokukali so prvi zvončki. Ljudje so praznovali tri dni in tri noči. Kurent je odšel naprej po svetu, fantom pa je naročil, naj vsako leto, ko zima ne bo hotela oditi, z zvonci skačejo po vaseh. Zato kurenti še danes ob pustu odganjajo zimo s Ptujskega polja.
Književne osebe
- Kurent: vesel godec in šaljivec s čudežnimi javorovimi goslimi, ob katerih mora vsak zaplesati.
- Mati: uboga žena, ki za botra svojemu sinu poprosi javor in trto.
- Javor in trta: Kurentova botra; javor mu da les za gosli, trta pa poskrbi, da ni nikoli lačen.
- Zima: stara, bela in sitna žena z ledenimi svečami v laseh, ki noče oditi s Ptujskega polja.
- Graščak: skop gospod, ki ob Kurentovih goslih pozabi na jezo in kmetom podari pogačo.
Sporočilo
S pogumom, veseljem in smehom lahko premagamo tudi tisto, kar se zdi premočno. Zgodba pove tudi, zakaj kurenti še danes ob pustu odganjajo zimo.
Vprašanja za pogovor
- Kdo sta bila Kurentova botra in kaj sta mu podarila?
- Kaj se je zgodilo vsakemu, ki je zaslišal Kurentove gosli?
- Kako se je Kurent oblekel, ko se je odpravil nad Zimo?
- Kaj je Kurent naročil fantom, preden je odšel, in kako se to vidi še danes?
