Ubogi starček v morju ujame zlato ribico, ki govori s človeškim glasom, njegova starka pa si želi vedno več. Slavna pravljica Aleksandra Puškina, prosto povedana v prozi po ruskem izvirniku.
Aleksander Puškin · 10 min · bere Ana
O ribiču in zlati ribici: besedilo pravljice
Aleksander Puškin (1833). Prosto v prozi po ruskem izvirniku »Skazka o ribake i ribke«.
Ob samem sinjem morju sta živela starček in starka. Prebivala sta v revni, napol podrti koči, natanko trideset let in tri leta. Starček je z mrežo lovil ribe, starka pa je predla svojo prejo.
Nekoč je starček vrgel mrežo v morje, pa je prišla mreža polna samega blata. Drugič je vrgel mrežo, pa je prišla mreža polna morske trave. Tretjič je vrgel mrežo, pa je prišla mreža z eno samo ribico. Pa ne s kakršno koli ribico, z zlato ribico!
Zlata ribica ga je začela prositi in je spregovorila s človeškim glasom: »Spusti me, starček, nazaj v morje! Drago se ti bom odkupila. Dala ti bom, karkoli si boš zaželel.« Starček se je začudil in prestrašil. Trideset let in tri leta je že lovil ribe, pa še nikoli ni slišal, da bi riba govorila. Spustil je zlato ribico in ji prijazno rekel: »Pojdi z Bogom, zlata ribica! Tvojega odkupa ne potrebujem. Odplavaj v sinje morje in plavaj tam, kamor te je volja.«
Starček se je vrnil k starki in ji povedal o velikem čudežu. »Danes sem ujel ribico, zlato ribico, ne navadne. Po naše je govorila, domov v sinje morje je prosila in se mi je hotela drago odkupiti, z vsem, kar bi si zaželel. Nisem si upal ničesar vzeti od nje, pa sem jo kar spustil v sinje morje.« Starka pa ga je ozmerjala: »Ti butec, ti tepček! Še tega nisi znal, da bi kaj vzel od ribice! Ko bi vsaj vzel novo korito, saj se je naše čisto razklalo.«
Starček je šel k sinjemu morju. Vidi, da se je morje malo razigralo. Začel je klicati zlato ribico. Priplavala je ribica in ga vprašala: »Česa ti je treba, starček?« Starček se ji je priklonil in odgovoril: »Usmili se me, gospa ribica! Moja starka me je ozmerjala, ne da mi miru, ubogemu starčku. Novo korito bi rada, saj se je naše čisto razklalo.« Zlata ribica mu je odgovorila: »Nič ne bodi žalosten, pojdi z Bogom domov. Novo korito bosta imela.«
Starček se je vrnil k starki, in res, starka je imela novo korito. Starka pa ga je zmerjala še huje: »Ti butec, ti tepček! Korito si izprosil, ti butec! Kakšna korist pa je od korita? Vrni se, butec, k ribici, prikloni se ji in izprosi vsaj hišo.«
Starček je šel k sinjemu morju. Sinje morje se je skalilo. Začel je klicati zlato ribico. Priplavala je ribica in ga vprašala: »Česa ti je treba, starček?« Starček se ji je priklonil in odgovoril: »Usmili se me, gospa ribica! Starka me zmerja še huje, ne da mi miru, ubogemu starčku. Hišo hoče prepirljiva žena.« Zlata ribica mu je odgovorila: »Nič ne bodi žalosten, pojdi z Bogom domov. Naj bo, hišo bosta imela.«
Starček je šel proti svoji koči, a od koče ni bilo več ne duha ne sluha. Pred njim je stala lesena hiša s svetlo sobico pod streho, z zidanim, pobeljenim dimnikom in s hrastovimi vrati. Starka je sedela pod okencem in moža zmerjala, kar se je dalo. »Ti butec, ti pravi tepček! Hišo si izprosil, ti tepček! Vrni se, prikloni se ribici. Nočem biti preprosta kmetica, plemkinja hočem biti, imenitna gospa starega rodu.«
Starček je šel k sinjemu morju. Sinje morje je bilo nemirno. Začel je klicati zlato ribico. Priplavala je ribica in ga vprašala: »Česa ti je treba, starček?« Starček se ji je priklonil in odgovoril: »Usmili se me, gospa ribica! Starka se je prevzela še bolj kot prej, ne da mi miru, ubogemu starčku. Noče biti več kmetica, plemkinja hoče biti, imenitna gospa starega rodu.« Zlata ribica mu je odgovorila: »Nič ne bodi žalosten, pojdi z Bogom domov.«
Starček se je vrnil k starki. Kaj vidi? Visok dvorec. Na stopnišču stoji njegova starka, v dragem kožuščku iz soboljevine, na glavi ima zlato vezeno čepico, biseri ji obtežujejo vrat, na rokah ima zlate prstane, na nogah rdeče škornjičke. Pred njo stojijo pridni služabniki, ona pa jih zmerja in vleče za lase. Starček je rekel svoji starki: »Pozdravljena, milostljiva gospa plemkinja! Zdaj je pa tvoja dušica gotovo zadovoljna.« Starka pa se je zadrla nanj in ga poslala služit v hlev h konjem.
Mine teden, mine drugi, starka pa se je prevzela še bolj. Spet pošlje starčka k ribici. »Vrni se, prikloni se ribici. Nočem biti plemkinja starega rodu, kraljica hočem biti, mogočna carica!« Starček se je prestrašil in jo začel prositi: »Kaj ti je, žena, ali si čisto ob pamet? Saj ne znaš ne stopiti ne spregovoriti, vse kraljestvo se ti bo smejalo.«
Starka se je razjezila še bolj in udarila moža po licu. »Kako si upaš, kmet, prepirati se z mano, z mano, plemkinjo starega rodu? Pojdi k morju, lepo ti rečem. Če ne pojdeš po dobrem, te bodo odpeljali po sili.«
Starček je odšel k morju. Sinje morje je počrnelo. Začel je klicati zlato ribico. Priplavala je ribica in ga vprašala: »Česa ti je treba, starček?« Starček se ji je priklonil in odgovoril: »Usmili se me, gospa ribica! Spet moja starka razgraja. Noče biti več plemkinja, carica hoče biti, mogočna kraljica.« Zlata ribica mu je odgovorila: »Nič ne bodi žalosten, pojdi z Bogom domov! Dobro, starka bo carica!«
Starček se je vrnil k starki. Kaj vidi? Pred njim stoji carska palača. V palači zagleda svojo starko, ki kot carica sedi za mizo. Strežejo ji bojarji in plemiči, nalivajo ji vino iz daljnih dežel, ona pa zraven prigrizuje medenjake. Okrog nje stoji stroga straža s sekirami na ramah. Ko je starček to videl, se je prestrašil. Do tal se je priklonil starki in rekel: »Pozdravljena, mogočna carica! No, zdaj je pa tvoja dušica gotovo zadovoljna.«
Starka ga ni niti pogledala, samo ukazala je, naj ga odženejo izpred njenih oči. Pritekli so bojarji in plemiči in starčka porinili ven. Pri vratih so pritekli še stražarji in zavihteli sekire nad njim. Ljudje pa so se mu smejali: »Prav ti je, stari nevednež! Naj ti bo za nauk, nevednež: ne sedaj v tuje sani!«
Mine teden, mine drugi, starka pa se je prevzela še bolj. Dvorjane pošlje po moža, poiščejo starčka in ga pripeljejo k njej. Starka reče starčku: »Vrni se, prikloni se ribici. Nočem biti carica, vladarica morja hočem biti. Živeti hočem v širnem oceanu, zlata ribica pa naj mi služi in mi bo vedno na ukaz.«
Starček si ni upal ugovarjati, niti besedice ni zinil nazaj. Šel je k sinjemu morju. Vidi, na morju je črna nevihta. Jezni valovi se dvigajo, se valijo in tulijo.
Začel je klicati zlato ribico. Priplavala je ribica in ga vprašala: »Česa ti je treba, starček?« Starček se ji je priklonil in odgovoril: »Usmili se me, gospa ribica! Kaj naj počnem s to nesrečno ženo? Noče biti več carica, vladarica morja hoče biti. Živeti hoče v širnem oceanu, ti sama pa naj ji služiš in ji boš vedno na ukaz.«
Ribica ni rekla ničesar. Samo z repom je pljusknila po vodi in odplavala v globoko morje. Dolgo je starček čakal ob morju na odgovor, pa ga ni dočakal. Vrnil se je k starki, in glej, pred njim je spet stala stara, napol podrta koča. Na pragu je sedela njegova starka, pred njo pa razbito korito.
O ribiču in zlati ribici: kratka obnova
Umetna pravljica · Aleksander Puškin
Starček in starka sta več kot trideset let živela v revni, napol podrti koči ob morju. Nekoč je starček v mrežo ujel zlato ribico, ki je govorila s človeškim glasom. Prosila ga je, naj jo spusti, in mu obljubila, karkoli si bo zaželel. Starček jo je spustil v morje in ni hotel ničesar. Ko je to povedal starki, ga je ozmerjala, ker ni prosil vsaj za novo korito, saj je bilo njuno razklano.
Starček je šel k morju in poklical ribico. Ta je starki dala novo korito, potem pa še hišo, ko je starka zahtevala več. Starka pa ni bila nikoli zadovoljna. Hotela je postati imenitna plemkinja in dobila je visok dvorec, starčka pa je poslala služit v hlev. Nato je hotela biti carica. Ribica je izpolnila tudi to željo, starka pa je dala starčka odgnati iz palače. Vsakič, ko je starček prišel k morju, je bilo to bolj nemirno in temno.
Nazadnje je starka zahtevala, da postane vladarica morja in da ji zlata ribica služi. Ko je starček prišel k morju, je na njem divjala črna nevihta. Povedal je ribici novo željo, ta pa ni odgovorila. Le z repom je udarila po vodi in izginila v globino. Ko se je starček vrnil, je spet stala stara koča, pred starko pa je ležalo razbito korito.
Književne osebe
- Starček: ubog in skromen ribič, ki ribico spusti, ne da bi kaj zahteval, starki pa ne zna reči ne.
- Starka: njegova žena, ki ji ni nikoli dovolj in si želi vedno več.
- Zlata ribica: govori s človeškim glasom in izpolnjuje želje, dokler starka ne zahteva preveč.
Sporočilo
Kdor si želi vedno več in ni nikoli zadovoljen, lahko na koncu izgubi vse. Za dobroto se je treba zahvaliti, ne pa zahtevati še in še.
Vprašanja za pogovor
- Kaj vse si je zaželela starka?
- Kako se je spreminjalo morje vsakič, ko je starček prišel klicat ribico?
- Zakaj je ribica na koncu odplavala, ne da bi kaj rekla?
- Kaj bi ti na starčkovem mestu rekel starki?
