Princ išče pravo kraljično, ko nekega viharnega večera na grajska vrata potrka premočeno dekle. Kratka, hudomušna Andersenova pravljica, prevedena iz danskega izvirnika.
H. C. Andersen · 3 min · bere Ana
Kraljična na zrnu graha: besedilo pravljice
Hans Christian Andersen (1835). Prevod iz danskega izvirnika »Prindsessen paa Ærten«.
Nekoč je živel princ, ki si je želel kraljično, a to je morala biti prava kraljična. Zato je prepotoval ves svet, da bi jo našel, toda povsod je bilo nekaj narobe. Kraljičen je bilo dovolj, ali so bile to prave kraljične, pa nikakor ni mogel ugotoviti. Vedno je bilo nekaj, kar ni bilo čisto tako, kot bi moralo biti. Tako se je vrnil domov in bil zelo žalosten, ker si je tako želel resnične kraljične.
Nekega večera je nastalo strašno neurje. Bliskalo se je in grmelo, dež je lil kot iz škafa, res je bilo grozno! Tedaj je nekdo potrkal na mestna vrata in stari kralj je šel odpret. Zunaj je stala kraljična. Ampak, ljubi bog, kako je bila videti od dežja in grdega vremena! Voda ji je tekla po laseh in po obleki, v čevlje ji je tekla pri konicah in ven pri petah, pa je vseeno rekla, da je prava kraljična.
»No, to bomo pa kmalu izvedeli!« si je mislila stara kraljica, a ni rekla ničesar. Šla je v spalnico, s postelje pobrala vso posteljnino in na dno postelje položila eno samo zrno graha. Potem je vzela dvajset žimnic in jih zložila na grah, na žimnice pa še dvajset pernic iz najmehkejšega puha. Tam je morala kraljična prespati noč.
Zjutraj so jo vprašali, kako je spala. »O, strašno slabo!« je rekla kraljična. »Skoraj vso noč nisem zatisnila očesa! Bog ve, kaj je bilo v postelji. Ležala sem na nečem trdem, da sem po vsem telesu polna modric! Res grozno je bilo!«
Zdaj so vedeli, da je to prava kraljična, saj je skozi dvajset žimnic in dvajset pernic začutila zrno graha. Tako občutljiva je lahko le resnična kraljična. Princ jo je vzel za ženo, kajti zdaj je vedel, da ima pravo kraljično. Grah pa so dali v kraljevi muzej, kjer si ga lahko še danes ogledaš, če ga ni kdo odnesel. Glej, to je bila prava zgodba!
Kraljična na zrnu graha: kratka obnova
Umetna pravljica · H. C. Andersen
Princ si je želel za ženo pravo kraljično. Prepotoval je ves svet in spoznal veliko kraljičen, a pri vsaki je bilo nekaj narobe. Nikoli ni mogel ugotoviti, ali je katera od njih res prava. Žalosten se je vrnil domov.
Nekega večera je divjalo strašno neurje. Na mestna vrata je nekdo potrkal in stari kralj je šel odpret. Zunaj je stalo dekle, vse premočeno od dežja, in reklo je, da je prava kraljična. Stara kraljica je sklenila, da jo bo preizkusila, a o tem ni rekla ničesar. Na dno postelje je položila eno samo zrno graha, nanj pa zložila dvajset žimnic in še dvajset mehkih pernic. Na tej postelji je morala kraljična prespati noč.
Zjutraj je kraljična potožila, da skoraj ni spala, ker je ležala na nečem trdem in ima zdaj po vsem telesu modrice. Tako so vedeli, da je prava kraljična, saj je zrno graha začutila skozi vse žimnice in pernice. Princ se je z njo poročil, grah pa so shranili v kraljevi muzej.
Književne osebe
- Kraljična: premočeno dekle, ki med neurjem potrka na vrata in skozi vse žimnice začuti zrno graha.
- Princ: po vsem svetu išče pravo kraljično in se na koncu z njo poroči.
- Stara kraljica: pametna kraljica, ki si izmisli preizkus z zrnom graha.
- Stari kralj: sredi neurja odpre mestna vrata.
Sporočilo
Ne smemo soditi po prvem videzu, saj je bilo tudi premočeno dekle pred vrati prava kraljična. Zgodba se na šaljiv način posmehuje temu, kako izbirčni so lahko kralji in kraljične.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj se je princ žalosten vrnil domov?
- Kako je stara kraljica preizkusila, ali je dekle prava kraljična?
- Kako je kraljična spala in kaj je zjutraj povedala?
- Zakaj se ti zdi, da je ta zgodba šaljiva?
